Ko se vse vrti okoli njega

Če nima zagrnjenih zaves. Na žalost jih skoraj zmeraj zagrne. Ne morem se odločiti, ali se temu, kar počnem, reče, da nikoli ne izgubim upanja ali da sem na robu skrajnega obupa. Niti tega, ali šteje za kaznivo dejanje zalezovanja ali življenjsko nujo. Vsekakor to kar naprej počnem. Natipkam besedo ali dve, pogledam na telefonski zaslon, zvijem vrat kot čaplja in se vrnem k računalniku, kjer vse, kar sem pravkar napisala, zbrišem. Ker nima smisla. Ker je brezveze. Nato se krog obrne znova.

Daljši dnevi so zame blagoslov in prekletstvo hkrati. Pozimi, ko se je stemnilo, še preden se je imelo čas zares zdaniti, mi po šoli niti slučajno ni padlo na pamet, da bi še kam šla, razen domov v sobo, saj vendar nisem pingvin. Toda odkar vremenska napoved ne spominja več na katalog depresivnih motenj, tudi mene včasih zamikajo atomi neokrnjenega kisika. Hočem reči, če je lepo vreme, mi tu in tam pri vratih pozvoni Tom in me vpraša, ali bi šla ven.

Prepričana sem, da zato, ker nima boljše izbire, glede na to, da sem edina v ulici, ki živi v njegovem časovnem pasu (rojena v tem stoletju, a že brez plenic), ampak koga briga. Podarjeni usodi se pač ne gleda v zobe. In če si pri tem še na svežem zraku, je v resnici dobitek veličasten. 

Moje življenje se je pred kratkim postavilo na glavo. Ne na hitro, kot bi naredilo premet ali salto ali stojo na glavi (že to je čudno, da imam te besede sploh v besednjaku, ker si nisem predstavljala, da mi bodo kdaj prišle prav), ampak se je zasukalo počasi, kot se človek čez noč obrne v postelji – zvečer imaš glavo še na blazini, zjutraj pa že pri nogah, ne da bi vedel, kdaj in kako se je to zgodilo. Pa saj imam včasih res občutek, da živim v nekih čudnih sanjah, mešanici romantične komedije in psihološke drame.
 

Z roko v roki

Kdaj me je začel tako zelo zanimati Tom, da si moram vsake tri minute izpahniti vrat, če hočem preživeti? Nimam pojma. Niti se ne spomnim dneva, ko sem to začela početi, in če bodo po mojem življenju nekoč posneli biografski film, si bodo morali ta trenutek gladko izmisliti. Nekako z roko v roki je šlo, se mi zdi (na žalost ne z mojo roko v njegovi, ampak izključno metaforično), posedala sva na našem ali njihovem dvorišču, gonila kolo do šole in nazaj, brcala žogo, gledala videoposnetke, poslušala glasbo, klepetala o serijah in filmih … in nenadoma nisem več mogla odvrniti pogleda od zaslona in njegovega okna. Kot bi bila uročena! 

Na žalost pa je bilo oboje dokaj jalovo početje. Tom je redko pisal, objavljal na družabnih omrežjih ali v sobo spustil svetlobo. Kaj je medtem delal, mi je čista skrivnost. In ne, da nisem skušala ugotoviti! Vsaka detektivska agencija bi me bila vesela. Ampak človekovo astrološko znamenje in šolski urnik, kar je bilo edino, do česar sem se dokopala, ne da bi kdo klical policijo, sta tako splošni informaciji, da si nimaš z njima kaj pomagati.

Samo večkrat sem oblekla majico v barvi, ki naj bi mu bila najljubša (upam, da tudi on verjame v horoskop!), in bingljala pred učilnico, če sem vedela, da je v njej (in ni bilo preveč sumljivo. Le enkrat sem posedala v četrtem nadstropju, medtem ko so bili vsi moji sošolci v prvem, in so me vsi blazno čudno gledali). Drugih praktičnih učinkov ni bilo. Nobenih. In to me je spravljalo ob pamet.
 

Najpomembnejših deset sekund

»Kakšna sem?« sem spraševala Klaro Jasno in Polono, kadar je obstajala več kot petdesetodstotna možnost, da se bova s Tomom srečala na šolskih stopnicah (kako sem prišla do tega izračuna, ne povem, ker je preveč zapleten. A če takole pomislim, bi zanj morala dobiti petko pri matematiki). 

»V redu,« sta zmeraj odgovorili moji prijateljici, ker to človek od prijateljic tudi pričakuje, sploh če vedo, da imaš rahle živce.
»Kako to misliš, v redu?« sem najedala naprej. »V redu, v redu? Ali zelo v redu, v redu? Mogoče nikoli bolje, v redu?«
»Nikoli bolje, v redu,« je brez pravega žara kot odmev ponovila ena od prijateljic.

Priznam, blazno veliko sem se ukvarjala s tem, kakšen vtis bom pustila. Če imaš največ deset sekund na odmor, da pritegneš nekogaršnjo pozornost, moraš teh deset sekund pač odlično izkoristiti. Tuhtala sem, kaj bom Tomu rekla, če bo tekel mimo mene po stopnicah, in vadila pred ogledalom, kako naj se nasmehnem, da bom vanj usmerila boljši profil (in skrila podbradek). S tem je ogromno dela! Sploh ker zadeve ne moreš ponavljati v nedogled, dokler ti ne uspe – kot recimo pri videoposnetkih, ko lahko snemaš znova in znova –, ampak ni popravnega izpita. Naključno srečanje s fantom, ki ti je všeč, je oddajanje v živo. Enkratno, neponovljivo, in to najmanj do naslednjega odmora ali celo naslednjega dne!
 

Kdaj je veliko preveč?

»Se ti ne zdi, da si nekam obsedena s tem Tomom?« je nekoč previdno vprašala Klara Jasna, ker sem ji že tretjič v tednu rekla, da ne morem z njo v trgovino, ker čakam, ali me bo Tom prišel iskat, da greva ven. »Vse mu podrejaš.«

»Ne vsega!« sem ugovarjala. »Ob petkih popoldne imam zmeraj čas, ker gre Tom na nogomet.« 

»A vidiš.«

Našobila sem se. »Nisem jaz kriva, da je tako nepredvidljiv. Nikoli ne vem, kdaj bo prišel, in potem se težko organiziram.«
»Pa mu kdaj reci, da nimaš časa, ker si s prijateljicami!« je bila huda Klara Jasna. 

Sem mislila, da ne slišim prav. »Si zmešana?!« sem zavpila. »Že tako seštevam sekunde, ko sva skupaj, in nama zmeraj zmanjka časa, da bi se kaj zgodilo, zdaj pa naj si to še prostovoljno skrajšam?!«

»Če te ne bi bolje poznala, bi bila užaljena,« je poznavalsko skomignila Klara Jasna. (Veliko srečo imam, da imam izjemno pametne prijateljice.) »Vem, da tega ne govoriš zato, ker bi ti me tako malo pomenile, temveč samo zato, ker si malce nora.«
»Hej, pazi, kaj govoriš!« (Moje prijateljice žal nimajo te sreče.)

»Bojim se samo, da te je spet malo zaneslo. Ne moreš zaradi tega, ker ti je en fant všeč, zanemariti vsega drugega. Res misliš, da te bo imel rajši, če boš poskočila vedno, ko ti bo pozvonil?«

»Ne,« sem rekla, ker se mi je zdelo, da vprašanje samo napeljuje k temu odgovoru. Takrat se s tem nisem čisto strinjala, ampak če dobro pomislim, najbrž nisem bila daleč od resnice. Zares nikoli nisem niti pomislila, da me bo imel Tom kaj rajši, če me bo imel čim večkrat pred očmi. Bolj sem upala, da se bo enkrat, ko bova skupaj, vendarle zgodilo nekaj, zaradi česar ne bova več samo prijatelja, ampak … 

Točno to sem pozneje povedala tudi Klari Jasni. »Preprost matematični izračun ti pove, da je več verjetnosti, da se mi zgodi kaj lepega, če dam temu večkrat možnost,« sem pojasnila, kot da sem sam Jurij Vega.

Klara Jasna je skomignila z rameni. »Samo povem ti, da včasih pretiravaš. To je vse.«

Hotela sem ji razložiti, da gre za dilemo o upu in brezupu ter potrebi po preživetju, a je v tistem žal zvonilo in sva morali v razred. Na, pa je šlo tistih pet minut, ko bi se lahko sprehodila po stopnicah in mogoče ... Ah.
 

Kdaj se bo zgodilo

Doma sem razmišljala, da ima Klara Jasna vseeno malce prav. In evo, to bom tudi napisala, da bo črno na belem in mi ne bo potem očitala, da je nikoli ne poslušam in mislim, da sama vse najboljše vem. Mogoče se moje življenje res ne bi smelo vrteti okoli Toma. Itak se je, ko sem računala najino ujemanje (ja, tudi to znam! Pa sem matematiko kljub vsemu pisala tri), izkazalo, da se ujemava samo štiriinsedemdesetodstotno po imenih in triinšestdesetodstotno po rojstnih datumih (kar me je precej potrlo), torej nimava dosti šans. Mogoče se med nama nikoli ne bo nič zgodilo. Mogoče čisto zaman čakam, da bo enkrat, ko bova kolesarila do šole ali nabijala žogo ali posedala na dvorišču in gledala videe, vendarle naredil nekaj, kar … ah. 

Ko sem bila še zaljubljena v Luko, je bilo veliko laže. Če je nekdo tvoj sošolec, ni težko govoriti z njim – vedno je kje kaka naloga, ki jo lahko rešiš namesto njega, ali učiteljica, ki jo lahko obiraš –, in ves čas ga imaš pred očmi, ker sedi v sosednji klopi. Če pa si prepuščen življenjskemu naključju, se zlahka ujameš v vrtinec pričakovanja in razmišljanja, ali je kje kaj, kar lahko narediš, da bi spodbudil usodo, da bi se zgodila. Tako fino usodo, da se razumemo. Življenja pač ne bi hotela preživeti v kaki težki psihološki drami, ki jo priporočajo osiveli filmski strokovnjaki.

Presneto, ravnokar me je zadelo. Sem res uporabila preteklik, ko sem pisala o Luki? Uau, to mora biti tista slavna nevidna sila podzavesti. Tudi tega nisem opazila, kdaj sem se odljubila od njega, če sem se zares in ne lažem sama sebi (včasih to počnem čisto nehote). Očitno je šlo tudi to z roko v roki: bolje ko sem se razumela s Tomom, dlje mi je bil Luka. Ali pa je samo eno upanje zamenjalo drugo. Ker kaj bi naredila, če bi me Luka nenadoma vprašal, ali bi hodila z njim? 

Pošteno povedano, ne vem. In to me malce plaši. Sem zaradi tega slab človek? Preračunljivka? Sprašujem se, ali je pošteno do Toma, da sem zaljubljena vanj, medtem ko vsaj malo naklonjenosti še vedno čutim tudi do Luke. Bi lahko hodila z nekom, v katerega nisem stoodstotno zatreskana od glave do peta? Nikoli nisem dobro razumela pregovora, da je bolje imeti vrabca v roki kot goloba na strehi (meni bi bilo čisto prav, če bi oba ptiča ostala lepo v parku in ne bi imela opravka z nobenim od njiju), ampak zdaj mogoče vem, kaj mi sporoča. Nisem prepričana, da mi je všeč, se mi zdi pa praktično.

Ah …

Ding-dong. 

»Jou, a prideš ven?«

Ojej, Tom! Očitno sem se izgubila v sanjarjenju, ker nisem opazila, kdaj je prikorakal po dovozu. Upam, da ni opazil, kako se lepim na šipo in buljim v njegovo okno. Ker kaj bi rekla na to? Da sem se zapletla v pajčevino v desnem kotu in se borila z nevidnimi silami?! (Ne bi bilo daleč od resnice, razen tistega s pajčevino.)

»Grem,« sem odgovorila in upala, da se po domofonu ne vidi, kako sem zardela.

Na hitro sem zamenjala majico, da je bila prave barve, se počesala in zdrvela po stopnicah. Ne, nikoli ne bom izgubila upanja (ali obupa?), da je mogoče danes tisti dan, ko … saj veste, ah. Tudi če bom morala do konca življenja tekati po stopnicah.
Presneto. Raje ne bom računala, koliko stopnic je to.
 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji >